Z travmo ozaveščen odziv na Lucovo situacijo se začne s priznanjem, da njegovo vedenje ni problem discipline ali preprostega strahu - gre za odziv na travmo. Če to razumemo, morajo vpleteni strokovnjaki - učitelji, šolsko osebje in celo starši - preiti od vprašanja: "Kaj je z njim narobe?" k vprašanju: "Kaj se mu je zgodilo?"

1. Takojšen odziv: Zagotavljanje varnosti in povezanosti

Prvi korak je zagotoviti, da se Luka počuti fizično in čustveno varnega. Zaposleni, ki ga najde, naj se mu mirno približa, govori z mehkim, umirjenim glasom in se izogiba nenadnim gibom. Ključnega pomena je, da se Luke ne dotikate, razen če za to prosi ali z neverbalnimi signali nakazuje ugodje.

Naprimer, član osebja lahko reče: "Zdravo, Luca, vse je v redu. Varen si. Tukaj sem s teboj. Alarm je zdaj končan. Zdaj ti ni treba govoriti. Samo dihaj z mano."

Uporaba tehnik ozemljitve, kot je pomoč Luki, da poimenuje pet stvari, ki jih vidi, štiri, ki jih sliši, in tri, ki jih čuti, ga lahko pomaga vrniti v sedanjost. Cilj je počasi uravnavati njegov živčni sistem s stalno prisotnostjo in glasom, ne pa s prisilnim pogovorom.

Ko se Luka dovolj umiri, mu je treba omogočiti, da odide v miren, znan prostor v šoli - na primer v svetovalno sobo ali kabinet medicinske sestre -, kjer se bo počutil varno.

2. Nadaljnja podpora: Gradnja zaupanja in razumevanja

Pozneje naj šolski svetovalni delavec ali učitelj, ki se zaveda travme, nežno preveri Luko. Ključnega pomena je čas - če bi ga silili k pogovoru, preden je pripravljen, bi ga lahko ponovno travmatizirali. Namesto tega lahko odrasla oseba reče: "Danes si imel težak trenutek. Želim, da veš, da je to, kar si čutil, smiselno in da je v redu, če se tako počutiš. Tu smo zate, ko boš pripravljen na pogovor."

Važno je, da potrdite Lucijeva čustva, ne da bi ga obsojali. Izogibajte se stavkom, kot sta "to je bila samo vaja" ali "pretiravate", ki zavračajo resnično grozo, ki jo je Luca doživljal. Namesto tega se osredotočite na empatično poslušanje in odprta vprašanja, kot so: "Kaj potrebuješ, da se boš med šolskim dnem počutil varno?" Ali: "Ali lahko ob naslednji vaji naredimo kaj drugače?"

Nudenje izbire Luki vrne nekaj nadzora - nekaj, kar mu travma pogosto odvzame. Morda želi, da ga pred vajami opozarjamo, ali pa želi, da ga varna odrasla oseba preveri pred in po vaji. Skupna izdelava majhnega "varnostnega načrta" krepi predvidljivost in opolnomočenje.

3. Ustvarjanje okolja v šoli, v katerem je prisotna travma

V prihodnje si mora šola prizadevati za zmanjšanje nenamernih sprožilcev za učence, kot je Luca, tako da sprejme prakse, občutljive na travmo:

Priprava in komunikacija: O vajah je treba po možnosti vnaprej obvestiti in pojasniti, kaj se bo zgodilo in zakaj. V obvestilu uporabite nevtralen, umirjen jezik in omogočite učencem, da se izjavijo ali se pripravijo s podporno odraslo osebo.
Varni prostori: Ustvarite določene "mirne kotičke" ali mirne prostore v šoli, kamor lahko učenci brez stigmatizacije odidejo, če so preobremenjeni.
Odpravljanje za osebje: Učitelje in osebje je treba usposobiti za prepoznavanje odzivov na travmo in za sočutno odzivanje. To vključuje razumevanje disociacije, odzivov bega in čustvenih izklopov.
Izobraževanje vrstnikov: Spodbujanje šolske kulture empatije lahko vrstnikom pomaga razumeti, zakaj se lahko nekdo, kot je Luca, odzove drugače. Starostno primerne razprave o čustvih in stresu lahko v veliki meri normalizirajo iskanje podpore.

4. Vključevanje družine in zunanje podpore

Lukovi starši ali skrbniki morajo biti vključeni v proces okrevanja. Morda se ne zavedajo obsega Lucove travme ali pa se počutijo nemočni glede tega, kako ga podpreti. Šolska svetovalna delavka bi se lahko dogovorila za srečanje z družino, na katerem bi:

na podporen način povedali, kaj se je zgodilo
Normalizirati Lukin odziv.
ponudi vire, vključno z dostopom do travmatološke terapije ali podpornih skupin
Sooblikujte strategijo podpore med domom in šolo.

Spodbujanje dosledne rutine doma, odprte komunikacije in pozitivne okrepitve bodo Luki pomagali ponovno vzpostaviti občutek stabilnosti.

5. Dolgoročno zdravljenje in opolnomočenje

Zdravljenje po travmi ni linearno. Nekateri dnevi bodo boljši od drugih. Šolsko okolje, v katerem je prisotna travma, neguje dolgoročno odpornost tako, da:

Poveličevanje napredka, ne popolnosti (npr. "Danes si ostal v razredu, čeprav si bil živčen. To je ogromno.")
učenjem veščin samoregulacije, kot so dihanje, čuječnost ali pisanje dnevnika
Vključevanje socialno-čustvenega učenja v pouk.
Omogočanje priložnosti, da učenci ustvarjalno delijo svoje izkušnje (npr. z umetnostjo, pripovedovanjem zgodb ali razpravami, ki jih vodijo vrstniki)

Case Studies